Evolucijsko so se pijavke razvile v dobi kambrija pred 400-500 milijoni let in so bile eden prvih lovcev. Ker nimajo okostja, obstajajo njihovi prvi redki fosili šele iz obdobja jure. Na podlagi teh najdb je razvidno, da se takratna pijavka ne razlikuje bistveno od današnje.

Na svetu obstaja približno 650 vrst pijavk, od katerih se jih lahko v namene zdravljenja uporablja le petnajst. Najpogosteje se uporabljajo Hirudo Medicinalis, Hirudo Verbana oziroma Officinalis, znana tudi kot Madžarska pijavka in Hirudo Orientalis.

Hirudo medicinalis so kompleksni organizmi in spadajo med kolobarnike. Imajo sprednji in zadnji sesek. V sprednjem so usta s petimi pari oči in tremi čeljustmi, s katerimi naredijo rano v tkivo plena. Zadnji sesek pa je okrog anusa. Oba seska uporabljajo pri premikanju in hranjenju, s tem da pri slednjem zadnji služi le kot opora. So hermafroditi in spolno dozorijo pri štirih letih. Takrat napravijo zapredek ali kokon, v katerega položijo jajčeca in navadno se iz njega izleže 10-15 pijavk. Njihova življenjska doba je do 30 let. Navadno se zadržujejo v močvirjih in ob robu mirnih rek čakajoč na plen. Po vsem telesu imajo senzorje za gibanje. Ko plen stopi v bližino, nemudoma zaplavajo proti njemu ter se prisesajo. V ustih imajo senzor za toploto, kar jim prav tako pomaga pri iskanju plena. Nahranijo se v nekaj minutah, potem pa se spustijo na vodno dno in si poiščejo mesto, kjer v miru prebavljajo obrok. To traja več mesecev. Pijavke lahko brez hrane preživijo čas do dveh let.

So odlične plavalke v različnih slogih, hitro pa se gibljejo tudi po kopnem. Imajo zmožnost spreminjanja oblike in če k temu dodamo še to, da so sposobne dvigniti do pol kilograma teže, ni presenetljivo, da jih imajo terapevti za svetovne prvake v pobegih.

Zaradi izsuševanja tal, intenzivnega kmetijstva pa tudi množične uporabe v preteklosti, so danes pijavke v naravi vedno redkejše. Najdemo jih le še v močvirjih in deltah rek, marsikje, kjer so še pred kratkim živele pa so popolnoma izginile.